Andreja Smrdelj – Bošamarin
Na začetku mojega pisanja naj bralcem in bralkam voščim srečno v vsem letu 2014! Počaščena sem, da so mi v uredništvu Slovenskega čebelarja zaupali tako pomembno nalogo, kot je pisanje mesečnih čebelarjevih opravil. Naj še pohvalim mojega predhodnika g. Franca Podrižnika, ki se je v prejšnjem letu resnično potrudil pri pisanju člankov. V svojih člankih bom pozornost namenila opravilom, ki jih moramo postoriti obalni čebelarji, pa tudi tisti, ki živite v hladnejših krajih. Članki so namenjeni čebelarjem začetnikom, krožkarjem in tudi tistim, ki boste morda kdaj popravili moje trditve.
Sicer pa naj se vam najprej predstavim. Živim v Bošamarinu pri Kopru, moje korenine pa izhajajo iz Nadanjega sela pri Pivki, od koder so doma moji starši. Po očetovi strani sem peta generacija čebelarjev. Moj prapraded Adamov Miha Smrdelj, rojen leta 1830, je čebelaril v kranjičih. Njegov sin in moj praded, mizar Tišlarjev Anton, rojen leta 1858, je pred več kot stotimi leti izdeloval okna za hišo poslovneža in naprednega čebelarja Antona Žnideršiča. Pri njem je takrat kupil prvi AŽ-panj, in to še prej, preden je Žnidaršič v glasilu Slovenski čebelar razkril načrt zanj. Po tem modelu je moj praded s sinom Mihom, ki je leta 1913 odšel v Ameriko – in se nikoli vrnil, pozimi leta 1911/1912 izdelal 36 takih panjev, ki vam jih bom predstavila v eni od prihodnjih številk. Od teh sem podedovala 12 originalnih panjev, v katerih po očetov smrti čebelarim še zdaj. Čeprav sem očetu po vsakem posegu govorila, da jih bom nekoč zažgala, saj je delo z njimi težavnejše …, pa sem po njegovi smrti začela razmišljati tako kot on. S temi panji ravnam tako, kot je ravnal on – nežno in počasi ter z užitkom. Vsakič, kadar jih odprem, se spomnim na prednike in si mislim, kakšna opravila so delali oni. Na nekaterih se še vedno zapisi, napisani s starinsko pisavo, npr. »roj 1916«.
Že od malih nog sem rada žvečila satovje in pomagala odpirati pokrovce, čebel pa sem se bala. Ob čebeljem piku, žal, na mestu pika nastane zelo velika oteklina, tako da brez klobuka ne kukam v panje. Moj obraz je nespoznaven vsaj tri dni po piku, a sem kljub temu strastna čebelarka. Moj mentor je bil oče, prebrala sem veliko literature in ugotovila, da na tem področju nikoli ne prideš do konca. Vedno izveš kaj novega in prav to je tisti čar, da se nikoli ne naveličaš. Kmalu sem za čebelarjenje navdušila še moža. Rada poslušam nasvete »starih sabelj« in še vedno po logiki preizkušam novosti.
Imam ekološko čebelarstvo, za katerega sem pridobila certifikat. Vem, da se ob to obregne marsikateri starejši ali veliki čebelar, ki se preživlja s čebelami, češ da je to larifari. Izguba družin je sicer večja, vendar za zdaj čebelarjenje ni edini vir mojih prihodkov, tako da si to lahko privoščim. Veliko, morda celo preveč, sem prebrala o delovanju strupov, ki jih čebelarji vnašamo v panje, na človeka, zato sem se ob majhni hčerki odločila za naravnejšo pot. Tako vem, kaj ji dam v usta. Poleg tega sem članica apiterapevtske sekcije, ki je na mojo žalost najdejavnejša na Štajerskem. Večjo dejavnost te sekcije si želim tudi na Obali.
Sama čebelarim v dvo- in trietažnih AŽ-panjih, ker so po mojem mnenju za ženske najprimernejši. Imam tudi dve manjši prevozni enoti s skupaj 15 panji. Mož pa raje čebelari v nakladnih panjih, in sicer v GJ- in LR-panjih. Čebele naju združujejo, saj ne mine dan, da se ne bi pogovarjala o njih. Skupaj imava približno 30 družin. Poleg služb in dela na zemlji je še to preveč.
Diplomirala sem na fakulteti za strojništvo. Sem tudi mentorica čebelarskega krožka in učiteljica na osnovni šoli v Dekanih. Pred tremi leti nam je uspelo postaviti šolski čebelnjak, v katerem smo jeseni zazimili štiri čebelje družine. Naši učenci že dve leti za malico uživajo šolski med in ga prav radi pohvalijo.
Da dela ne zmanjka, sem tudi prva predsednica Čebelarske zveze Antona Žnideršiča za Primorsko in Notranjsko. V to zvezo so včlanjena štiri čebelarska društva: iz Pivke, Ilirske Bistrice, Postojne in z Obale.
JANUARSKA OPRAVILA
Januarja v čebelnjaku nimamo veliko dela. Na Obali s težavo ujamemo čas, ko matica ne zalega, zato je razmnoževanje varoj toliko hitrejše. Kdor je decembra zamudil zdravljenje čebel z oksalno kislino, mora januarja pohiteti. V zimskem obdobju varoje zatiram s sublimacijo oksalne kisline. Pri tem opravilu je zelo pomembna uporaba zaščitne maske SR200 s filtrom 294 AB2 ali pa vojaške maske za bojne pline, saj je vdihavanje te kisline za čebelarja nevarno. Kot sem prebrala v prejšnji številki Slovenskega čebelarja, je prav zdaj odprt javni natečaj za najboljšo tehnološko rešitev sublimiranja oksalne kisline. Se že veselim, da bomo končno dobili na tržišče dober slovenski izdelek, ki ga resnično potrebujemo.
Sto let stari panji med obnovo
Čebelarji, pri katerih je narava odeta v romantično belo odejo, naj pazijo, da bodo imele čebele dovolj zraka, torej, da sneg ne bo zaprl žrel. Čebelarji na Obali pa naj pustijo žrela odprta, da bodo čebele lažje čistile mrtvice. Ob zatiranju varoj z oksalno kislino vedno odmre tudi nekaj čebel. Če čebele mrtvic ne morejo odnašati iz panja, se žrelo lahko zamaši in ustavi se pretok zraka. Zelo primerno je, če v zimskih mesecih pred panje nasujemo seno ali žagovino, saj se bodo čebele, ki bodo morebiti izletele iz panja, na njej lahko odpočile, v snegu pa bi zmrznile. Kadar gremo k čebelnjaku, očistimo morebitne mrtvice, ki so vaba za ptice. Nastavimo mišelovke, predvsem na Obali pa ne smemo pozabiti na vodo. Čebele jo namreč krvavo potrebujejo za topljenje kristaliziranega, predvsem bršljanovega medu. Napajalnik postavimo v zavetno sončno lego v bližini čebelnjaka, potem pa večkrat preglejmo, ali ni voda v njem morda pomrznila. Če bo napajalnik pod streho, pa ob prvih izletnih dneh čebelji iztrebki ne bodo padali v vodo.
Otroci pri opazovanju čebel v stoletnih panjih
V zimskih mesecih na Obali cveti plevel, imenovan kurja čreva, na katerem čebele nabirajo cvetni prah. Januarja najprej zacvetita cipresa in pušpan, pozneje pa še zvončki. Matica že lepo zalega, zato je to čas, v katerem najbolj zapažimo čebele. Ker se ob zalegi nabere veliko vlage, čebele zapažimo z več sloji časopisnega papirja. Sama si iz kartona pripravim pravokotnik v velikosti zadnje odprtine, nanj pripnem ročaj iz vrvi, potem pa tisto stran, ki bo v notranjosti panja, ovijem z nekaj sloji časopisnega papirja. Ko se papir navlaži, ga zamenjam, karton pa ohranim. Če bi zapažili s peno, bi vlaga ostajala v panju, to pa čebelam ne ustreza.
Ta mesec sicer ne pozabimo na izobraževanja, čiščenje satnikov, kuhanje voska, razkuževanje orodja … Pozornost seveda še vedno namenjamo tudi prodaji naših pridelkov in izdelkov. Če stalnih strank še nismo obdarovali, jim ob prvem vnovičnem obisku namenimo kako malenkost, predvsem takšno, ki je ne smemo prodajati. Iz naših pridelkov izdelajmo mazila ali kreme, čokoladni med, medeni liker ali kaj podobnega.
Mazilo za ustnice iz čebeljega voska, propolisa in medu
|
Novoletno darilo Moje novoletno darilo za vas pa naj bo recept za izdelavo mazila za ustnice. Na vodni pari segrejemo 50 g čebeljega voska, ki smo ga dali v 150 g domačega oljčnega olja. Ko se vosek stali, dodamo čajno žličko medu in 30 ml propolisove tinkture, ki jo prej malce pokuhamo, da izhlapi večina alkohola. Zmes takoj odstavimo z ognja in hitro mešamo toliko časa, da se začne strjevati. Ko začne zmes po približno 10 minutah mešanja zaradi kristalizacije spreminjati barvo, jo hitro prelijemo v majhne lončke za kreme. Če se bo krema |