Oktober – čebelarjeva opravila

Oktober – čebelarjeva opravila

Zvesta ekološkemu čebelarjenju

Andreja Smrdelj – Bošamarin, andreja.smrdelj@guest.arnes.si


Posegati samo, če je to potrebno

Nezadržno se bližajo hladni dnevi, na katere so naše čebelice že pripravljene. Cvetni prah jesenske astre, podleska in drugega cvetja še vedno spodbuja matice k zaleganju, čeprav na manjših površinah. V družine posegam le, če opazim čudno vedenje čebel na žrelu. Najbolje preverim družino ob pogledu na podnico oziroma testno rešetko za varoje. Glede na razpored drobirja ugotovim, koliko ulic zaseda družina, ali je bila morda oropana, preverim število varoj, opazim morebitno poapnelo zalego in podobno. Če družina zaseda premajhno število ulic, jo po postopku, opisanem v prejšnjih člankih, združim z močnejšo družino. Če opazim poapnelo zalego, družino skrčim na manjši prostor, ter jo posujem z žveplovim cvetom, ki ga je po ugodni ceni mogoče kupiti v italijanskih lekarnah. Ta deluje na varoje podobno kot sladkor v prahu, ki ga posujemo po čebelah, kot so nam to letos svetovali veterinarji za ugotavljanje števila varoj v panju. Sicer pa je že prehladno za zatiranje varoj z mravljinčno kislino in hkrati  prezgodaj za uporabo oksalne kisline, saj je v gnezdu še vedno zalega.

Medenje bršljana

Ker je bršljan letos obilno medil, po medenju ob lepem vremenu posežem v gnezdo in preverim, ali to ni polno medu te rastline. Če je, ob gnezdo premestim krajne sate, v katerih gotovo ni bršljanovega medu, preostale pa odmaknem na stran, da se izležejo še morebitne čebele. Bršljanov med bodo lahko čebele spomladi, ko bo družina številnejša, ogrele in raztopile z vodo.

Pred zimo bodo v čebelnjake silile miši, zato jim nastavim pasti. Očistim in razkužim orodje ter pobarvam lesene dele, da bodo zdržali več let.

Priprava novih panjev

Kadar kupim nove panje, jih prebarvam z akrilnimi barvami na vodni podlagi, ki so prijazne do narave. Po navadi imajo na embalaži narisano ribico. Po prvem barvanju jih obrusim s finim brusnim papirjem ter znova prebarvam. AŽ-panjev ne barvam z vseh strani, temveč zgolj pročelje in stranske ploskve pet centimetrov od pročelja. Tako smo bliže naravnemu gnezdu, ker bodo stene panja lepo dihale. Nakladni panji so bolj izpostavljeni vremenskim razmeram in prej razpadejo, zato sem posebej pozorna na to, da so dobro prebarvani. Ko je podlaga suha se lahko igram z domišljijo in narišem poljubne motive. Na naši šoli jih učenci rišejo sami. Mentorji jih lahko motiviramo z risanjem panjskih končnic, ki jih pozneje lahko prodajajo na stojnici na novoletnem bazarju. Pametno je, da se barva suši dolgo časa, saj s tem izgubi vonj, ki ga čebele ne marajo. V nove pitalnike vlijem prozoren lak na vodni podlagi, saj na ta način zaprem morebitne pore med spoji lesa. Novi pitalniki radi puščajo in tega si ob krmljenju res ne želim. Morebitni razliti sladkor lahko povzroča ropanje in privablja mravlje.

Predelava voska v satnice

Vosek, ki sem ga pridobila v sončnem talilniku, prekuham v vodi in tri dni ohlajam v konični posodi, postavljeni v toplotno izolirno komoro, narejeno iz stirodurja (gradbenega materiala). Zaradi počasnega ohlajanja se večina smeti usede na dno, tako da jih lahko pozneje kar odrežem. Tak vosek je lepe rumene barve. Vanj seveda ne sodijo nenaravne snovi za posvetlitev ali ponarejanje voska. Kolute zavijem v papir in tako pripravljeni počakajo na dan, ko jih odnesem v predelavo v satnice. Če zberem dovolj svojega voska, dobim satnice, ki so izdelane iz mojega voska. Na Gorenjskem imajo profesionalen obrat, ki me je že ob ogledu očaral s čistočo in redom. V teh satnicah čebele lepo gradijo, poleg tega pa dobim tudi potrdilo, da so resnično izdelane iz mojega voska, saj je to pri ekološkem čebelarstvu zelo pomembno. Zaradi širjenja hude gnilobe vosek v obratih vedno pravilno razkužijo pri več kot 125 °C, zato satnic raje ne delam sama. Da ne govorim o nevarnosti požarov, ki lahko izbruhnejo, če vosek pregrejemo na več kot 204 °C, ko se že vname. Sama sem nekoč pri izdelovanju sveč vosek pozabila v letni kuhinji na štedilniku. Ko se je  stemnilo, sem skozi okno zunanje kuhinje iz hiše opazila ogenj. Posodo sem previdno pokrila s kovinskim pladnjem, ki je zadušil goreč vosek in zaprla plinsko jeklenko. Zgorela je vsa električna instalacija, uničeni so bili številni predmeti, počila je okenska šipa, kuhinjo pa bi lahko preimenovala v črno kuhinjo. Pri vsej veliki neumnosti sem imela še srečo, da ni eksplodirala plinska jeklenka. Grozno!

Apiterapija

Zelo me zanima tudi apiterapija. Ker pa nisem zdravnica ali farmacevtka, ki bi lahko svetovala bolnim, sem poskusila pri znancih in prijateljih. V čebelnjaku sem  pripravila panj za inhalacijo panjskega zraka. Inhalacije izvajamo, kadar je v panju veliko čebel, torej od maja do septembra. Prejšnjo sezono je na inhalacije redno hodil  desetletni deček z astmo. Domači so opazili, da mu bolezen povzroča manj težav. Nasprotno pa je prijateljica z astmo in alergijo na cvetni prah po samo treh minutah vdihavanja ponoči doživela eno najhujših reakcij na cvetni prah. Vsekakor je treba biti na začetku zelo previden in dozirati minimalno količino vdihavanja, da se ne bi pojavili hujši zapleti.

Zelo dobre izkušnje pa imam z odpravljanjem alergije na cvetni prah s cvetnim prahom izkopancem. Sodelavki sem naročila, naj čez zimo (ko nič ne cveti) na tešče jemlje po eno zrno izkopanega cvetnega prahu. Ko je nastopila pomlad, je začela tablete proti alergijam jemati kar tri mesece pozneje kot prejšnja leta. Prijateljičin  mož je po osmih letih rednega jemanja tablet čez zimo jedel cvetni prah izkopanec, vmešan v med (na 1 kg medu vmešam 150 g izkopanca). Čez zimo je pojedel le četrt  kilograma takšnega medu, vendar od tedaj ni več jemal tablet. Še vedno pa vsako zimo poje enako dozo omenjene mešanice.

V šoli že vsi otroci vedo, da morajo ob morebitni poškodbi k učiteljici Andreji, ki jim bo rano namazala z medom, saj ta zelo hitro zaceli rane in predvsem ne peče. Sodelavci, ki jih začne praskati po grlu, pa hitro priletijo po propolis. Vsako leto  v medu pripravim tudi smrekove in borove vršičke z žajbljem, saj ti blagodejno delujejo na dihala. Vse to je mogoče dobiti v naši šolski kuhinji. Sodelavci so se na pripravke navadili in tako se širi tudi krog kupcev.

Sama sem najbolj ponosna na stranko, ki je bila alergična na med. Že po dveh tednih vsakodnevnega uživanja mojega medu me je poklicala in vprašala, kakšne vrste je moj med, ker ji ne povzroča alergij. Od takrat sem odločena, da je ekološko čebelarjenje tisto, čemur bom zvesta.